Vsaki dan služba in domov, to je bil dnevni ritual, katerega sem se naveličal. Doma pa spet vsakodnevne obveznosti in malo sreče, da je dan minil brez kreganja z ženo. Tako sem živel skoraj 20 let, otroci so zrasli in odločitev je padla, da grem delat izpit za voditelja čolna, ker sem imel vsega vrh glave.
Žena me je čudno gledala, nič ji ni bilo jasno, kako sem si sedaj omislil izpit za voditelja čolna, kaj takega, kajti to je bila za njo nora in neizvedljiva ideja. Sam pa sem bil še kako prepričan, da je to prava pot. Nisem mogel več tako živeti, vse mi je šlo na živce in nisem bil več srečen, kar je vplivalo tudi na najin odnos, tako sva se pogosto kregala brez razloga in vse skupaj je prišlo do te mere, da nisva več imela želje po druženju in sva živela mimo eden mimo drugega.
Hotel sem iti sovjo pot, izpit za voditelja čolna sem hotel narediti za to, da bom lahko čim več na morju, da bom lahko peljal ljudi, da se bom lahko spet smejal, veselil, kajti nič več od tega nisem počel. Pogrešal sem sam sebe, ker sem vedel, da to kar sem sedaj nisem jaz, da je to samo še lutka, ki živi po željah drugih, sedaj ko so otroci zrasli pa ne rabim več tega, prav zato bi mi izpit za voditelja čolna prav prišel. Odprl bi si nova vrata, za katerimi bi bilo veselje, adrenalin, ki sem ga tako pogrešal, saj sem se počutil mrtev. Včasih sem si prav rekel, da sploh ne vem zakaj je še vredno živeti.
Danes sem srečen, no moja žena malo manj, vendar se ne obremenjujem, izpit za voditelja čolna imam, stopil sem iz tega kroga, ona je svoj človek lahko se mi pridruži vsako minuto, sprejel jo bom odprtih rok, nazaj pa ne grem. Rad plujem po morju, rad imam ljudi, rad se smejem in imam ta adrenalin, ki sem ga dobil, ko sem naredil izpit za voditelja čolna in vredno je bilo.